Sončne elektrarne

FOTOVOLTAIKA

S fotovoltaiko opisujemo tehniko direktne pretvorbe svetlobne energije v električno energijo. Ta tehnika temelji na lastnostih določenih trdnih snovi (polprevodnikov), ki ob svetlobi (osvetljenosti) sproščajo nosilce električnega naboja, kar imenujemo fotovoltaični efekt. To povezavo je odkril Alexandre Edmont Becquerel na začetku 19. stoletja. Leta 1905 je Albert Einstein teoretično utemeljil osnove fotoefekta, pri čemer je upošteval kvantno naravo svetlobe. Za to odkritje je leta 1921 prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Pogovorno s fotovoltaiko označujemo proizvodnjo električne energije iz sončne svetlobe.

SOLARNI FOTOVOLTAIČNI SISTEMI PRIKLJUČENI V JAVNO OMREŽJE

Ob odločitvi za postavitev solarne elektrarne se individualni solarni sistem poveže direktno z javnim omrežjem (preko števca) – proizvedeni tok se torej odvaja direktno v javno električno omrežje. Za proizvedene kWh se investitorju mesečno izplačujejo zakonsko dogovorjeni zneski (subvencije) v skladu z U R E D B O o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije.

NAČRTOVANJE IN PROJEKTIRANJE FOTOVOLTAIČNIH SISTEMOV

Za načrtovanje fotovoltaičnih sistemov ne moremo uporabljati preprostih orientacijskih podatkov, zato so vedno potrebni ogledi in presoje posamezne lokacije.

Primer: instalirana moč modulov = 1kW proizvede pribl. 1050 kWh letno (Slovenija). Za primerjavo se lahko navede, da gospodinjstvo s tremi člani letno porabi pribl. 3000 – 4000 kWh električne energije (brez posebnih varčevalnih ukrepov).

Osnovni elementi sončne elektrarne